Negova

Grad na pomolu na robu istoimenske vasi nad dolino Ščavnice je domnevno nastal na lokaciji nekdanjega strelskega dvora iz 12. ali 13. stoletja. Na osnovi razpoložljivih pisnih virov in materialnih ostankov pred 13. stoletjem ni mogoče potrditi grajske stavbe na tej lokaciji pred 13. stoletjem. Najverjetneje so v drugi tretjini 13. stoletja tukaj na posesti, ki je pripadala deželnoknežjemu gospostvu Radgona in so jo upravljali z (gornje)radgonskega gradu postavili manjši grad z bivalno stavbo, obzidanim dvoriščem in obrambnim stolpom – bergfridom. Grad je dobil funkcijo obrambnega oporišča ob meji z madžarskim kraljestvom in središča samostojnega zemljiškega gospostva ob Ščavnici, ki se je najverjetneje osamosvojilo od radgonskega. V pisnih virih se grad sicer prvikrat omenja dokaj pozno – leta 1425 kot vest Negaw – a njegove stavbne značilnosti kažejo, da je gotovo stal že v 13. stoletju in da so ga pred letom 1487 razširili z gradnjo novega obodnega obzidja na vzhodni in južni strani ter s prizidavo posebnega obrambnega vhodnega stolpa, ki je v spodnjem delu še ohranjen. Prvi znani lastnik gradu je bil že vsaj od leta 1425 štajerski deželni glavar Janez iz Vindna oziroma Janez Windenski († 1431).

Leta 1487, ko je bil v lasti Jerneja Perneškega, je bil grad razdejan med ogrskim obleganjem. Takrat sta bila do tal podrta južna polovica palacija, zahodna polovica zunanjega južnega obodnega obzidja, večji del severnega obodnega obzidja in glavni grajski stolp – bergfrid. Med obnovo, ki je sledila so do okoli leta 1500 obnovili in nadzidali vhodni stolp, obnovili zunanje obodno obzidje s palacijem, odstranili ostanke bergfrida, zgradili novi reprezentativni bivalni poznogotski severni trakt ter dvodelni pritlični kuhinjski trakt na jugovzhodni strani dvorišča. Oblikovanje kamnoseških elementov kaže, da so gradbena dela za Jerneja Perneškega in njegove naslednike najverjetneje izpeljali graški stavbeniki po letu 1492.

Okoli leta 1530 so grad razširili in obnovljeno prvotno bivalno stavbo razširili proti dvorišču. Ta razširitev je obsegala gradnjo nove križnorebrasto obokane grajske kapele sv. Ane in nad njo v nadstropju ureditev ogrevane lesene sobe. Približno sočasno so kuhinjski trakt razširili prosti severu in od takrat je grajska kuhinja obsegala tri pritlične prostore. Hkrati z razširitvijo kuhinje so na dvorišču, tik ob dvoriščni steni novega dela kuhinje, izkopali grajski vodnjak, zaradi katerega je cisterna na južni strani dvorišča izgubila prvotni pomen in so jo pozneje zakrili s tlakom.

Okoli leta 1539 oziroma leta 1542 je Negova pripadala Adamu I. pl. Trauttmansdorffu (okoli 1500–1551) in v lasti te plemiške rodovine je grad nato ostal štiri stoletja, do leta 1945. V tistem obdobju se je začelo sistematično protiturško utrjevanje gradu, ki je bilo v glavnem zaključeno do leta 1551, povsem pa do leta 1568. Srednjeveški grad so obdali s štiristraničnim zunanjim obzidjem, okrepljenim s štirimi oglatimi bastijonskimi stolpi. Severovzhodni stolp je nastal do okoli leta 1568, hkrati z dvonadstropnim podkletenim traktom, ki so ga z njim neposredno povezali in naslonili na notranjo stran vzhodne obzidne stranice. Trakt ni bil neposredno povezan z jugovzhodnim obzidnim stolpom, dobil je funkcijo utrjenega glavnega grajskega gospodarskega poslopja oziroma grajske kašče in skozenj so uredili pokrit prehod do mostovža čez srednjeveški obrambni jarek in do srednjeveškega grajskega jedra. Pred novim traktom in vzhodno stranico zunanjega obzidja so uredili novi grajski obrambni jarek in čezenj speljali mostovž z dvižnim mostom. Novo obzidje so opremili s topovi, ki jih je dal leta 1539 uliti Adam I. pl. Trauttmansdorff in ki so sedaj z drugimi deli nekdanje negovske grajske opreme shranjeni v gradu Horšovský Týn (Bischofteinitz) na zahodu Češke.

Med letoma 1551 in 1574, ko sta na gradu gospodarili Katarina pl. Trauttmansdorff (okoli 1505 – 1553) in njena hči Ana Marija pl. Trauttmansdorff (1528–1597), so začeli renesančno preobrazbo srednjeveškega grajskega jedra. Na jugovzhodu so nad kuhinjskimi prostoru zgradili enonadstropni jugovzhodni trakt, ki so ga poudarili s tremi konzolnimi pomoli, od katerih sta sedaj ohranjena dva. Od tretjega pomola se je na vzhodni fasadi ohranila samo kamnita konzola z vklesano letnico 1558, ki pa je od leta 2007 zakrita. Pomoli so bili dostopni iz nove renesančne slavnostne dvorane. V tistem obdobju so povsem dokončali tudi gradnjo zunanjega grajskega obzidja, ki je na severovzhodnem stolpu datirano z vklesano letnico 1568. Grajski kompleks je dopolnila gradnja poznogotsko oblikovane negovske podružnične cerkve Device Marije.

Med letoma 1576 in 1588 se je renesančno preurejanje grajskega jedra nadaljevalo. Takrat so nadstropje poznogotskega severnega trakta opremili s kakovostnimi renesančnimi bifornimi okni, značilnimi za arhitekturno šolo Domenica dell’Allia. Hkrati so severovzhodni vogal severnega trakta dopolnili z diagonalno postavljenim rizalitnim razglednim stolpičem. Na dvoriščni strani so severni trakt opremili z nadstropnim arkadnim hodnikom, ki je nadomestil starejši leseni hodnik. V nadstropju so arkade ob severozahodnem vogalu datirane z vpraskanim grafitom: 1588. Zaradi gradnje arkad so preoblikovali strešno konstrukcijo nad severnim traktom in nad palacijem oziroma zahodnim traktom grajskega jedra. Takrat so podrli drugo nadstropje starega severnega dela palacija. Grajsko jedro so na severni fasadi in na severozahodnem vogalu dopolnili z visokima stolpičastima opečnima sanitarnima prizidkoma.

Leta 1605, ko je bil lastnik Janez Friderik I. baron Trauttmansdorff (1539–1614), upravljal pa ga je njegov sin Sigmund Friderik I. je bil grad poškodovan med osmanskim napadom. Domnevno je pogorelo ostrešje na zunanjem grajskem obzidju, na obzidnih stolpih in na velikem vzhodnem obzidnem gospodarskem traktu. Sledila je obnova, ki je do leta 1612 zaključila renesančno preobrazbo grajskega jedra. Jugovzhodni trakt so takrat s postavitvijo kratkega nadstropnega veznega člena povezali s palacijem – zahodnim traktom. Takrat so tako vse trakte v srednjeveškem jedru povezali v celoto in heterogene srednjeveške stavbne dele so vključili v koncept renesančne palače z zaprtim osrednjim notranjim dvoriščem. Zaradi novega veznega člena so zazidali poznogotsko okno grajske kapele in prebili novo šilasto okno retardiranih gotskih oblik na južni steni kapele. Po nastanku novega okna so kapelo na novo poslikali in zakrili starejšo poznogotsko poslikavo; dela je najverjetneje leta 1612 opravil slikar Hans Wolf Wechinger. Renesančno preurejanje grajskega jedra so dokončali okoli leta 1612, ko je nastal z vklesano letnico datirani novi renesančni glavni portal v pritličju glavnega obrambnega stolpa; portal je nadomestil starejši gotski portal, od katerega je ostala samo odprtina za zapah, ki sega do severne fasade stolpa. Najbrž so v tistem obdobju obnovili tudi zunanje grajsko obzidje, ki je dobilo obnovljene lesene hodnike. Severozahodni stolp so pokrili s strmo dvokapno streho in zidanima trikotnima zatrepoma. Tudi jugozahodni stolp je dobil dvokapno streho, čela zatrepov pa so v maniri arhitekture 15. in 16. stoletja zaključili z zidanimi stopnicami. Vzhodna stolpa in vzhodni gospodarski trakt so v tistem obdobju najverjetneje samo provizorično zavarovali pred propadanjem.

Po letu 1612 se je grajski gospodar Sigmund Friderik I. baron in od leta 1622 grof Trauttmansdorff (1571–1631) lotil  nadaljevanja obsežnih prenovitvenih del. Dela, ki so dokumentirana tudi z ohranjenimi računskimi knjigami, so bila v tistem obdobju usmerjena na oba vzhodna stolpa zunanjega obzidja in na gospodarski trakt med njima. S temeljito prezidavo je grad dobil najbolj obsežni in reprezentativni stavbni trakt in novo glavno fasado, ki je zakrila pogled na srednjeveško grajsko jedro. Gospodarski trakt so podaljšali proti jugu in ga spojili z jugovzhodnim stolpom. Trakt in oba stolpa so nadzidali za več kakor tri metre, jih nad kletjo preetažirali ter jih nad kordonskim vencem na novo fasadirali ter opremili s kakovostnimi kamnitimi portali in okenskimi okviri. Nekdanje gospodarsko drugo nadstropje so spremenili v reprezentativno visoko prvo nadstropje, ki so ga poudarili s pravokotnimi renesančnimi bifornimi okni in ga z arkadnim mostovžem povezali s prostori v prvem nadstropju jugovzhodnega trakta grajskega jedra. Zaradi postavitve mostovža so podrli konzolni pomol na vzhodni fasadi grajskega jedra, od katerega je, skrita v novi konstrukciji, ostala samo konzola z letnico 1558. Dostop iz veže do reprezentativnega nadstropja oziroma do slavnostne dvorane so uredili preko dveh pokritih zunanjih arkadnih stopnišč, ki so ju oblikovali po vzoru starejšega arkadnega stopnišča na notranjem grajskem dvorišču. Novi reprezentativni grajski trakt, poimenovan Novi grad, je deloma ohranil obrambno in gospodarsko funkcijo; glavni portal so opremili z dvižnima mostovoma in klet, pritličje ter podstrešje so ohranili značaj grajske kašče. Pred prenovljenim traktom so ohranili globoki novoveški grajski jarek. Na začelni strani so Novi grad ob obeh stolpih opremili z nadstropnima stolpičastima sanitarnima prizidkoma. Glavnino gradbenih del v tisti stavbni fazi so najverjetneje opravili do leta 1617.

Med letoma 1631 in 1650 je grad doživel svojo zadnjo širitev. Grajski gospodar je bil takrat znameniti vojskovodja Maksimilijan grof Trauttmansdorff (1584–1650). Grad je v tistem obdobju izgubil funkcijo stalno naseljene rezidence visokega plemstva, še vedno pa je bila zelo aktualna njegova vojaška funkcija in vse bolj pomembna je postajala njegova gospodarska vloga. Pred Novim gradom so zasuli novoveški grajski jarek in ga nadomestili s široko in dolgo topovsko ploščadjo, ki so jo na severu in jugu zaključili z napredno zasnovanima klinastima bastijama – edinstvenima v slovenskem prostoru. Hkrati z gradnjo topovske ploščadi z bastijama so začeli oblikovati tudi veliko novo obzidano grajsko predgradje, ki je obsegalo na severni in južni strani obzidje z dekorativnimi cinami, na severovzhodni strani razsežno dvotraktno pritlično poslopje notranje grajske pristave z manjšim vogalnim stolpičem in vklesano letnico 1642, na jugovzhodni strani rustikalni glavni grajski porton z letnico 1633 in na jugovzhodnem vogalu nadstropni oglati obvhodni obrambni stolpič. Obzidje predgradja so na severni in južni strani predrli z manjšima rusticiranima polkrožno zaključenima stranskima portonoma, ki sta omogočila dostop do sočasno urejenega severnega in južnega grajskega parternega vrta, na bočnih straneh novega predgradja. Grajsko jedro v tistem obdobju ni bilo deležno omembe vrednih gradbenih posegov. Med letoma 1618 in 1678, ko sta nastali najstarejši upodobitvi gradu, je poznogotski vhodni stolp grajskega jedra izgubil strmo štirikapno streho, ohranili pa so cine na vrhu njegovega zidovja.

V drugi polovici 17. stoletja, v 18. stoletju, 19. stoletju in do leta 1938 je bil nato grad deležen samo manjših sprememb. Številni lastniki in njihovo razmeroma hitro menjavanje vpliva na nadaljevanje procesa izgubljanja rezidenčnega pomena gradu. Lastniki so v tistem obdobju živeli na Češkem in na Dunaju. Zato je bilo gradbenih posegov malo in njihova arhitekturna kakovost je bila zelo skromna; prevladovali so skrajno utilitarni manjši parcialni gradbeni posegi. V drugi polovici 19. stoletja so najbolj kakovostne dele opreme notranjih grajskih prostorov prepeljali na Češke gradove knezov Trauttmansdorff-Weinsberg in v njihovo palačo na Dunaju. Decembra 1938 je požar poškodoval ostrešje Novega gradu in prostore v južnem delu njegovega vrhnjega nadstropja. V letu 1939 so zaradi tega do tal podrli jugovzhodni stolp, južno vežo, arkadni stopnišči in jugozahodni sanitarni prizidek Novega gradu, druge dele Novega gradu pa so znižali do vrha pritličja. Nadaljevanje rušitvenih del je preprečil izbruh druge svetovne vojne. Med vojno rušitvenih del na Novem gradu niso nadaljevali. V nadstropju severnega trakta grajskega jedra so z združitvijo dveh soban za potrebe krajanov Negove uredili nadomestno prireditveno dvorano, v nadstropju nad glavno vežo grajskega jedra pa leta 1943 še manjšo dekorirano dvorano za opravljanje civilnih poročnih obredov.

Po drugi svetovni vojni in nacionalizaciji so nad ohranjenim delom Novega gradu postavili novo opečno zaščitno streho. V nacionaliziranem grajskem kompleksu so se naselili raznoliki prebivalci, ki so utilitarno preurejali grajska poslopja. Mariborski zdravnik dr. Milko Pečko (1922–2010) je z gradu nelegalno odtujil kakovostna poznogotska železna vrata severnega trakta grajskega jedra in jih uporabil kot vrtna vrata svoje hiše na Tomšičevi ulici 22a v Mariboru, kjer so še zdaj. Po letu 1980 je javna konservatorska služba začela na gradu izvajati prve posege za ohranitev in obnovo. Leta 1990 so iz grajskega kompleksa zaradi predvidene celovite prenove izselili zadnje prebivalce in zatem v grajski kapeli pod beleži in skromnimi poznobaročnimi poslikavami iz leta 1776 odkrili poslikave iz zgodnjega 17. stoletja. Sledila je sanacija grajskih strešin, statična sanacija najbolj ogroženih delov grajskega jedra in obnova grajskega obzidja. Med letoma 2006 in 2008 so v nekdanjem obsegu rekonstruirajoče ponovno zgradili jugovzhodni stolp, nadstropje, arkadni stopnišči in vezni mostovž Novega gradu ter dokončali obnovo pristave v predgradju in južno obzidje z jugozahodnim stolpom ob grajskem jedru. V prihodnjih letih je načrtovana obsežna celovita prenova grajskega jedra, ki pa zaradi predstavljenega površnega načrtovanja predvidenih gradbenih del zbuja skrb, da bo pri tem uničene veliko originalne spomeniške substance in zelo zmanjšana avtentičnost spomenika.

Grajski kompleks Negova je heterogeno raščena razsežna arhitekturna stvaritev, pri kateri je razmeroma težko prepoznavati ločnice med grajenimi sestavinami iz številnih faz stavbnega razvoja. Značilno manjšo grajsko obodno zasnovo iz 13. stoletja so med poznim 15. stoletjem in drugo polovico 17. stoletja zaradi odpravljanja posledic vojaških spopadov in prilagajanja novim funkcijam spremenili v razsežno celoto, eno največjih v slovenskem prostoru, ki je nato v 18. in 19. stoletju doživela nekaj pretežno utilitarnih predelav in v 20. stoletju nekaj težkih poškodb, ki pa niso nepopravljivo okrnile njenih ključnih starejših značilnosti in kvalitet.